Iskalnik

©Animoku v1.0 (beta). Zagotavlja Blogger.
sreda, 01. marec 2017

Pred tremi leti je Keanu Reeves (Matrica, Hitrost) prvič nastopil kot "upokojeni" poklicni morilec John Wick, ki mu je po smrti žene od nje ostal samo majhen psiček. A po spletu okočiščin je izgubil tudi to, saj su mu psa ubili, kar je bila zanj kaplja čez rob. In tako se je podal na maščevalni pohod proti vsem, ki so to posredno ali neposredno zakrivili. John Wick 2 (John Wick Chapter 2) se nadaljuje, kjer se je prvi del končal, saj Wick še vedno zaključuje svoj maščevalni pohod. In ko končno sklene premirje, se na njegovih vratih pojavi Santino D'Antonio (Riccardo Scamarcio), kateremu Wick dolguje uslugo zapečateno s krvjo, kar ga proti njegovi volji pahne nazaj v kriminalno podzemlje.
Režiser Chad Stahelski, ki nam je serviral tudi prvi film o neusmiljenem morilcu, niza eno akcijsko sceno za drugo in nam nudi mojstrsko strelsko ter pretepaško koreografijo, ki se zlivata ena v drugo kot pravi umetnini. Lahko bi rekli, da je film pravi akcijski balet, ki nas niti za trnutek ne uspava, saj vsak gib ustvarja popolno simfonijo pesti, kovine in krvi.
V vsej tej mojstrski akcijski simfoniji pa film najde tudi čas za tiste osebne trenutke posameznih likov. Tako imamo na eni strani Wickovo žalost in jezo, med katerima je težko ločiti, saj se skoraj povsem zlivata in delata iz njega pravi morilski stroj, na drugi pa D'Antonijevo hrepenenje po moči in oblasti, ki si ju želi za vsako ceno. Protagonist in antagonit sta tako odlično definirana, kar film napravi še toliko bolj zanimiv. Tematike, kot so izguba žene, kraja lastnine, umor lastne sestre, osamljenost, želja po krvi in številne druge, se tako odlično prepletajo in dajejo filmu, ki bi lahko bil samo še en akcijski film izmed mnogih, neko globino opernih, baletnih in Shakespearjevih razsežnosti.


Tudi stranski liki so zanimivi, čeprav mnogi nimajo ravno pretiranega ozadja, kar je sicer škoda, vendar razumljivo, saj film drugače ne bi bil tako odlično tempiran, kot je. Izstopajo predvsem Cassian, poklicni morilec in telesni čuvaj Gianne D'Antonio (Claudia Gerini), ki ga upodablja Common (Ameriški gangster, Selma), Winston, lastnik Contintala, kjer je prepovedano opravljati kakršno koli poklicno nalogo, ki ga upodablja odlični Ian McShane (Deadwood, Pirat s Karibov: Z neznanimi tokovi), ter Ares, tiha morilka in telesna čuvajka Santina D'Antonia, ki v celem filmu ne izreče niti besede in jo upodablja Ruby Rose (xXx: Reaktiviran, Nevidno zlo: Zadnje poglavje). V filmu nastopajo še Laurence Fishburne, John Leguizamo, Bridget Moynahan idr.
Glavni čar te akcijske mojstrovine pa je to, da nikoli ne skuša biti več, kot dejansko je. Film se na eni strani klanja akcionerjem iz 80. in 90. let prejšnjega stoletja, na drugi pa k tej že preverjeni recepturi dodaja pridih sodobnega ter tako malce krši ustaljena pravila akcijskega žanra. Pri tem boste morda nekateri vihali nosove nad pretiravanjem in brutalnostjo, vendar pa je treba opomniti, da so to bile tudi odlike marsikaterega ackionerja z zadnjih dveh desetletij prejšnjega stoletja. Samo spomnite se filmov, v katerih so nasopali stari mački, kot so na primer Arnold Schwarzenegger, Sylvester Stallone, Bruce Willis, Mel Gibson in Dolph Lundgren.
Zanimivo je tudi poudariti, kako so ustvarjalci uspeli prikazati celoten svet poklicnih morilcev kot nekaj, kar se dogaja v povsem drugi dimenziji, saj gledalec občasno dobi občutek, kot da se vse dogaja v nekem svetu, ki ga človek ne more videti s preprostim očesom. A v bistvu to sploh ni tako, saj režiser mojstrsko vključuje prizore, v katerih se ta dva svetova prelivata. Tako smo večkrat deležni opazovalcev, ki ne slutijo nič hudega in ob spopaadu zažno panično bežati v vse smeri, če jim okolica to sploh omogoča.
John Wick 2 je torej mojstrski, vendar vratolomen akcijski balet, ki te ves čas drži v napetosti, vendar si tudi upa zaiti v dramatične vode ali pa to napetost razbremeniti z nekaj zabavnimi enovrstičnicami. Film je akcijskemu žanru tako končno uspel dahniti nekaj nove, nujno potrebne svežine in upajmo, da bodo ustvarjalci tudi v tretje postregli s še boljšo poslatico. Tokrt so nam jo servirali, kot je treba. Hladno in v stilu.

OCENA: 8,5/10

0 komentarji: