Iskalnik

Arhiv objav

©Animoku v1.0 (beta). Zagotavlja Blogger.
petek, 06. maj 2016

Igra prestolov (Game of Thrones), za mnoge kultna serija iz delavnic televizjske hiše HBO, je skozi pet sezon postala prava komercialna uspešnica in prav tako dvignila prodajo knjig iz knjižne serije Pesem ledu in ognja (A Song of Ice and Fire), na kateri serija sloni, avtorja Georgea R. R. Martina pa postavila v sam vrh sodobnih avtorjev fatazijskega romana.
Čeprav mnogi serijo kujejo v zvezde, je treba priznati, da je vsekakor ena najslabših HBO-jevih serij v zadnjih letih, saj so ustvarjalci iz sezone v sezono izgubljali rdečo nit zgodbe, prehodi med posameznimi prizori pa so delovali kot naključni rezi v kakšnem izredno dolgem glasbenem spotu. Povrhu vsega pa serija prej deluje kot nekakšno Shakespearovo odrsko delo kot fantazijski ep. Tudi sam tempo serije je polžje počasen (sicer je tudi razvoj zgodbe v knjigi počasen, vendar vseeno veliko boljši in zanimivejši kot v seriji), tako da so ustvarjalci vsake toliko časa morali zadevo začiniti z "breskvicami", "češpljicami", "triglavi" in zmaji, ki so za serijo res odlično animirani, da so pritegnili trume potrebnih gledalcev, ki jih tovrstne zadeve zlahka potešijo.
S šesto sezono je serija prvič zajadrala v neznane vode, saj je prehitela še vedno nastajajočo knjižno serijo, ki jo Martin piše polžje počasno. In če so te težave serijo pestile že v času, ko so se ustvarjalci lahko držali knjižne predloge, je bilo povsem jasno, da bodo sedaj še bolj izrazite. Prva epizoda šeste sezone je tako potrdila pričakovano in predstavila večino nam znanih oz. še živečih likov, vendar so ustvarjalci vse te prizore zmontirali tako nerodno, da prva epizoda deluje kot kolaž naključnih prizorov, ki med sabo nimajo skoraj nikakršne povezave. Tako je rezultat neke vrste "omnibus" posameznih zgodb, med katerimi le stežka najdemo kakšno skupno točko.
Če ste v peti sezoni bili razočarani nad razvojem dogodkov v Dorniji (Dorne), potem boste v tej epizodi še bolj, saj sta D. B. Weiss in David Benioff zabila še zadnji žebelj v dornijsko krsto. Iz zgodbe, ki je bila najzanimivejši del četrte (in hkrati najsabše) knjige, jima je uspelo izvleči res najslabše, saj sta zgodbo tako zelo okrnila, da sploh ni več imela smisla, tako da bi jo lahko bila tudi v celoti izpustila. Verjetno bodo ti dogodki imeli nek pomen za nadaljevanje sezone, vendar ni prvič, da ustvarjalci zanimivih in v knjigi še kar pomembnih likov niso znali izkoristiti.


Vsekakor prva epizoda ni bila v celoti izgubljanje časa, saj glede dramatičnosti in same igre ne moremo reči kaj slabega. Igralci vsekakor opravljajo svoje delo solidno, težava je samo v režiserjih in producentih, ki delujejo, kot da imajo kamero prvič v rokah in ne znajo poživiti scen. Ker je torej vse zbanalizirano na tako enostavno raven, je jasno, da bo najzanimivejši del dogajanja v Zimišču (Winterfell) in na Zidu (The Wall), medtem ko Daenerys še sedaj ni prišla nikamor.
Kar pa se tiče druge epizode, vsekakor lahko rečemo, da je bila nekoliko boljša. In če smo mislili, da so se ustvarjalci popolnoma odmaknili od knjig, potem smo se še kako zmotili. Verjetno smo vsi bili prepričani, da bodo dogajanje na Špiku (Pyke) popolnoma izpustili, saj se je vse to dogajalo v četrti knjige, ampak očitno temu ni tako. Spletke v družini Greyjoy in borba za špiški prstol se bodo torej odvijale v tej sezoni, čeprav so s tem verjetno spet naredili pravo zmešnjavo, ki jo bodo skušali hitro razrešit, kot so to storili na primer že z Branovo zgodbo v tretji in četrti sezoni. Dogodki v seriji so enostavno preveč pomešani, da bi jih lahko solidno uvrstili v samo dogajanje.
Druga epizoda sicer ponudi nekaj zanimivih zapletov na Zidu (The Wall) in v Zimišču (Winterfell), vendar v vseh ostalih pogledih še vedno prikazuje medlo dogajanje. Da ne omenimo Daenerys, ki je tokrat še bolj oddaljena od Sedmih kraljestev (The Seven Kingdoms), saj se je znova znašla v dothraških deželah. Zanimivo je tudi dogajanje v Kraljevem pristanku (King's Landing), kjer smo znova priča verskemu fanaticizmu, ki ustrahuje prebivalce mesta s svojimi prisiljenimi verskimi nauki.
Prvi dve epizodi se torej nista nikamor premaknili, saj je gledalec dobil občutek, kot da dogajanje stagnira na enem mestu oz. se vrti v krogu. Tudi sam končni preobrat v drugi epizodi je predvidljiv in klišejski, saj smo ga že neštetokrat videli v drugih serijah. Igra prestolov je s tema dvema epizodama še enkrat dokazala, da gre za prenapihnjeno serijo, ki je polna same sebe in jo pokonci drži smo njeno ime in dejstvo, da prihaja iz televizijske hiše HBO. Je bolj ali manj plehka fantazijska štorija, ki se enostavno preveč zanaša na goloto in zmaje, vse ostalo dogajanje pa je generično in zbanalizirano. Ampak to sta zaenkrat zgolj prvi dve epizodi, saj vsaka sezona sčasoma postane nekoliko boljša, vendar je v najboljšem primeru zgolj povprečna.

OCENA S06E01: 4/10
OCENA S06E02: 6/10
SKUPNA OCENA: 5/10

0 komentarji: