Iskalnik

Arhiv objav

©Animoku v1.0 (beta). Zagotavlja Blogger.
četrtek, 21. april 2016

Zgodbo o Supermanu pozna že skoraj vsakdo, a nekoliko manj znana je zgodba o Supergirl oz. Kari, Kal-Elovi sestični, ki je v nanizanki bila poslana na Zemljo, da obvaruje mladega Kal-Ela. Ampak na poti na Zemljo se je nekaj zalomilo in Kara (Melissa Benoist) je za več let obtičala v Fantomski coni, iz katere ji je na koncu uspelo pobegniti. A ker tam čas teče drugače, je na Zemljo prispela v času, ko je Kal-El že odrasel, ona sama pa je še vedno bila otrok. Tako je sedaj Kl-El bil tisti, ki je pazil na svojo sestrično, katero je posvojila družina Danvers.
Nanizanka Supergirl se sicer dotika zanimivih tematik odraščanja, spoznavanja samega sebe, izgube, upanja in dobrote do soljudi, vendar istočasno ubira nadvse klišejske prijeme večine najstniških nanizank, ki jih lahko spremljamo na kanalu CW. To ni nič čudnega, saj je producent nanizanke Greg Berlanti, ki na CW producira tudi nanizanke The Flash, Arrow in DC's Legends of Tomorrow. Tako smo na primer zopet deležni žajfnici v obliki ljubezenskega trikotnika, brez katerih zadnje čase ameriški ustvarjalci nikakor ne znajo več delati filmov in nanizank. Na eni strani imamo tako Karo, ki se obnaša povsem najstniško in meče svoje oči na Jamesa Olsena (Mehcad Brooks), na drugi pa njenega najboljšega prijatelja Winna Schotta (Jeremy Jordan), kateremu je celo zaupala svojo skrivno identiteto. Stereotipično je njen najboljši prijatelj zaljubljen vanjo, vendar si ji ne upa povedati, kaj čuti do nje.
Ne moremo pa nikakor mimo vzporednic, ki jih ima nanizanka z zgodo o Supermanu, saj se včasih dejansko zdi, kot da gledamo samo zrcaljeno verzijo Jeklenega moža v ženski podobi. Tako imamo v nanizanki Perryja Whitea v podobi Cat Grant (Calista Flockhart) in še eno verzijo Lexa Luthorja v podobi Maxwella Lorda (Peter Facinelli). Nikakor pa ne smemo pozabiti v kasnejših epizodah nastop Indigo (Laura Vandervoort), ki je ženska oblika Braniaca. Vsi ti liki so na samem začetku povsem stereotipični, saj je Cat tipična (zajebana) šefica, Maxwell že večkrat viden preračunljivi negativec in Indigo kalkulativni stroj, ki želi videti popolno upostošenje in kaos. Na srečo pa imajo nanizanke eno veliko predost pred filmi in omogočajo lažji razvoj likov, tako da stereotipično sčasoma prerase v nekaj več, vendar vseeno nekoliko prepočasi. Tako smo deležni druge plati Cat Grant, pa tudi Maxwell Lord se izkaže za večplastno osebnost, za katero sčasoma nisi več prepričan, ali je negativec ali samo napačno razumljena oseba. Samo Indigo ves čas ostaja nekje na isti ravni.


Samo igro Benoistove je treba istočasno okarati in pohvaliti. Od začetka je njena igra bila zelo lesena in moteča, vendar je skozi epizode njen napredek pri igranju bil jasno viden. Kot zanimivost je treba tudi omeniti, da Karine zemeljske starše igrata dva igralca, ki sta pred tem že upodabljala Supermana in Supergirl. Medtem ko očeta upodablja Dean Cain, ki je igral Supermana v The Adventures of Lois and Clark, mater upodablja Helen Slater, ki je igrala Supergirl v filmu iz leta 1984. Tudi ostala igralska zasedba je opravila solidno delo pri upodabljanju svojih likov, le negativci so nekoliko slabše dodelani, saj za razliko od Kriptoncev Nona (Chris Vance) in Astre (Laura Benanti) ter Marsovca J'onna J'onzza (David Harewood) nimajo nekakšnega ozadja, čeprav bi jim ga ustvarjalci lahko privoščili.

Negativna plat nanizanke so tudi vizualni učinki in koreografija bojevanja. Kar se tiče vizualnih učinkov, so na trenutke nedodelani in malce preveč televizijski na nivoju nanizank iz začetka tega tisočletja, saj se pogosto zdijo nič kaj boljši od tistih v nanizanki Smallville. Ampak to je vsekakor razumljivo, saj gre za prvo sezono, ki je verjetno imela precej omejen proračun. Lahko pa bi se vsekakor bolj potrudili pri koreografiranju bojevanja, saj so spopadi v starem Supermanu in Supergirl zagotovo bili bolj zanimivi in boljši kot v tej nanizanki, kjer se je zelo opazilo, da so igralci pripeti na vrvi ter svojega ravnotežja ne obvladujejo pretirano dobro. V kolikor nanizanka dobi drugo sezono, potem morajo ustvarjalci vsekakor delati na tem, da celotno zadevo izpopolnijo.
Če sedaj še gremo k zadnji epizodi sezone, brez da bi vam razkrili karkoli pomembnega, je treba reči, da je bila vsaj zadovoljiva, čeprav so zadeve potekale preveč hitro in enostavno, vendar so dramatičnost in vezi med liki enostavno delovale. Ustvarjalci bi vsekakor lahko nanizanko s to epizodo zaključili, vendar so na koncu morali vsiliti odprti konec s presenečenjem, ki ga gledalcem niso hoteli razkriti, in to kljub vprašljivi usodi nanizanke.
Supergirl je torej nanizanka, ki jo boste želeli gledati, ko vam je dolgčas, saj je dovolj pozitivna za kratkočasenje. Vsekakor ima številne ideje, ki pa žal v večini primerov obvisijo v zraku, tako da vsi globlji pomeni ne pridejo do izraza. Vzemite je torej za to, kar je - ameriška žajfnica z vesoljci, vojsko in občasno pretirano mero pocukranosti, katere ciljna publika so najstniške dečve in najstniki. Nanizanka je vsekakor gledljiva, a če ste tisti zahtevnejši gledalec, boste ob njej obračali oči, kot sem jih na trenutke tudi sam.

OCENA: 6/10

0 komentarji: