Iskalnik

Arhiv objav

©Animoku v1.0 (beta). Zagotavlja Blogger.
torek, 24. februar 2015

Caleb (Domhnall Gleeson) je računalniški programer, ki je dobil edinstveno priložnost, da se sreča s svojim delodajalcem Nathanom (Oscar Isaac), ki je programerski genij in mogotec, katerega ima le redkokdo priložnost videti. Nathan živi na odročnem posestvu, katerega obkrožajo številne skrivnosti, a največja, kot sčasoma spozna Caleb, se skriva v raziskovalnem laboratoriju pod njim. Njegov delodajalec je namreč razvil umetno inteligenco, ki prekaša vsa pričakovanja, in ji nadel podobo dekleta z imenom Ava (Alicia Vikander). Calebova naloga je, da oceni, ali poseduje človeške lastnosti. A kar se začne kot preprost eksperiment, se kmalu spremeni v neizprosno igro mačke in miši, resničnosti in fiktivnosti oz. človeškega in umetnega.
Ex Machina je režijski prvenec Alexa Garlanda, ki je širši javnosti postal znan s knjižno uspešnico Obala (The Beach), po kateri je Danny Boyle, s katerim je kot scenarist sodeloval tudi pri filmih, kot sta 28 dni pozneje (28 Days Later) in Sončna svetloba (Sunshine), posnel tudi film z Leonardom DiCapriem v glavni vlogi. Tudi Garlandov režijski podvig se tematike o umetni inteligenci (UI) loteva na podoben način, kot se je 28 dni pozneje virusa, ki je ljudi spreminjal v zombije, ali Sončna svetloba problematike umiranja sonca. Sprva predstavi iznajdbo kot nekaj neverjetnega, nato pa preide v negotovost, ki jo ta iznajdba prinaša, ter začne ustvarjati atmosfero strahu pred neznanim. Garland tako neverjetno manevrira film na znanstveni in emocionalni ravni, da gledalca enostavno posrka vase. S postavitvijo laboratorija pod zemljo pa istočasno vzbuja tudi klavstrofobično vzdušje, ki hkrati odseva neizbežen napredek in človeško ujetost v tok časa, ki je UI popolnoma neznan koncept.

Montaža filma je zanimiva, saj prepleta posnetke seans z odličnimi vizualnimi posnetki pokrajine na Nathanovem posestvu in enoličnostjo podzemnega laboratorija. Očitno je, da je Garland veliko sodeloval z Boylom, saj se poslužuje kar nemalo njegovih prijemov, a hkrati dodaja k temu svoje lastne. Nekaterim se bodo kadri seans morda zdeli malce razvlečeni, ampak v bistvu so ravno ti kadri tisti, ki so pomembni in ki pripomorejo k bistvenemu razvoju zgodbe, ki bi sicer lahko bila še nekoliko bolj dodelana, saj zaključek deloma vseeno obvisi v zraku in je morda nekoliko preveč predvidljiv. A odkrito rečeno lepota tega filma ni zaključek, temveč dogodki in sredstva, ki privedejo do njega. Ti pa so naravnost zastrašujoči.
Pohvaliti je treba tudi igralsko zasedbo, saj tako Gleeson in Isaac kot tudi Vikanderjeva odlično upodabljajo svoj like, ki preprosto zaživijo na zaslonu in te prepričajo. Tudi Sonoya Mizuno, ki upodablja Nathanovo robotsko strežnico Kyoko, je v svoji popolnoma nemi vlogi odlična, saj že s samo obrazno mimiko in pojavo uspe pri gledalcu ustvariti nek občutek nezaupljivosti in strahu.

K temačnemu vzdušju v filmu pripomore tudi glasba, ki sta jo skomponirala Geoff Barrow in Ben Salisbury. Njune elektronske kompozicije dajejo nek občutek futurističnosti in računalniškega napredka, hkrati pa vzbujajo strah pred tem, kam nas napredek vodi.

Za razliko od Spielbergove nadvse dolgočasne pravljice U. I. - Umetna intelegenca (A. I. - Artificial Intelligence), ki jo je prevzel od preminule legende Stanleyja Kubricka ter jo verjetno iz odličnega izdelka spremenil v povprečnega, je Ex Machina veliko boljši in resnejši izdelek, ki se bo vsekakor v zgodovino zapisal kot nova znanstveno-fantastična klasika britanske filmske industrije. Garland se je kot scenarist ponovno izkazal ter kot režiser iz minimalistične igralske zasedbe iztisnil le najboljše. To je mojstrovina, ki sicer ni primerna za vsakogar, vendar bo tiste, ki od filma pričakujejo globlje pomene, vsekakor prepričala.

OCENA: 9/10

0 komentarji: