Iskalnik

Arhiv objav

©Animoku v1.0 (beta). Zagotavlja Blogger.
sreda, 17. september 2014

Betonsko bojišče (Brick Mansions) je zadnji film, v katerem je nastopil Paul Walker. V bistvu gre samo za predelavo scenarija francoskega akcionerja Okrožje 13 (Banlieue 13). Film torej govori o okrožju Betonski raj, v katerem vladata kriminal in prostitucija ter ki je popolnoma odrezano od dela mesta. V tokratni verziji je to, glej ga zlomka, Detroit, kar je že samo po sebi klišejsko, saj je to mesto v distopične namene uporabljeno zdaleč prevečkrat. Zadnji primer je bil v letošnjem "remaku" filma Robocop.
Paul Walker torej igra policista Damiena, ki hoče priti v Betonski raj z enim samim razlogom - da pokonča očetovega morilca Tremaina (RZA), ki je povrhu vsega ukradel še bombo, s katero grozi Detroitu. A ko vstopi v Betonski raj s pomočjo Lina (David Belle), ki tudi kuha zamero proti Tremainu, saj je ugrabil njegovo bivšo punco Lolo (Catalina denis), ugotovi, da ni vse tako, kot se zdi.

Tudi za predelani scenarij je poskrbel Luc Besson skupaj z Robertom Markom Kamenom. A če je bil originalni scenarij izviren, zabaven in na trenutke celo svinjsko brutalen, je tokratna predelava zdaleč od tega. Režiserka Camille Delamarre je sicer film sestavila stilsko popolno, vendar vsebinsko popolnoma prazno, saj so liki kot hodeči zombiji, ki so zaužili nekoliko preveč adrenalina. Akcijske scene pa so stilsko tako dodelane, da vsi pretepi delujejo kot natančno skoreografirani plesi, pri katerih ni prostora za napake. Ob vsem tem gledalec enostavno lahko predvidi vsakršno naslednjo potezo.

Poleg tega so vse spremembe v scenariju ustvarile popolnoma neumne okoliščine, saj nikakor nima smisla, da bi Lino skušal rešiti nekdanje dekle, medtem ko je v originalnem scenariju Lola bila njegova sestra, kar je vsekakor bolj logično, zakaj bi zanjo tvegal svojo glavo.

Betonsko bojišče je torej poneumljena ameriška akcija, prirejena za najstniške kino obiskovalce, saj ob vseh vratolomnih akcijskih scenah nihče ne potoči niti kapljice krvi, razen v eni sceni. Poleg tega so vsi zapleti in razpleti tako zelo nelogični, da se človek dejansko mora vprašati, ali morda gleda kakšno akcijsko verzijo Houdinija, saj se večino časa zdi, kot da režiserka zgodbo enostavno stresa iz rokava kot nekakšno sila dolgočasno iluzijo. Po ogledu filma si tudi želiš, da bi vse to res bila samo iluzija.

OCENA: 3/10

0 komentarji: