Iskalnik

Arhiv objav

©Animoku v1.0 (beta). Zagotavlja Blogger.
torek, 17. december 2013

The Hobbit: The Desolation of Smaug. ZDA/Nova Zelandija, 2013. Režija: Peter Jackson. Igrajo: Martin Freeman, Ian McKellen, Orlando Bloom, Evangeline Lilly, Richard Armitage, Ken Stott, Graham McTavish, William Kircher, James Nesbitt, Stephen Hunter, Dean O'Gorman, Aidan Turner, John Callen, Peter Hambleton. Fantazijska pustolovščina. 161 minut.
Smaugova pušča se nadaljuje, kjer se je Nepričakovano potovanje končalo. Tako se druščina škratov, kateri se je pridružil en samcat Hobit z imenom Bilbo Bisagin (Martin Freeman), tokrat napoti skozi temačni gozd Mrakoles, pot polno nevarnosti in grozot, da bi pravočasno prispeli do Samotne gore, v kateri prebiva Smaug (Benedict Cumberbatch).

To je kratko in jedrnato vsa zgodba, ki jo tokrat drugo nadaljevanje zajame iz manj kot 300 strani obsegajoče knjige. K vsemu temu pa doda polno mero nepotrebnih stranskih zgodb, ki skušajo film napraviti nekaj, kar sploh ni. Tako imamo v sami zgodbi poleg pajkov, ki se pojavijo v knjigi, še številne druge like in dogodke, ki jih je režiser Peter Jackson (Gospodar prstanov, Strašljivci) nametal noter, da je lahko drugi del spravil na skoraj tri ure trajajočo tobogansko vožnjo, ki se vleče kot dolgočasno nedeljsko popoldne.

Nikar ne razumite napak. Film vsekakor ima svoje pozitivne in negativne trenutke, vendar žal slednji prevladujejo, najbolj pa vsekakor trpi sama pripoved, ki skača iz enega nepovezanega dogodka na drugega in pri tem vseskozi izgublja tisto rdečo nit knjige ter v ospredje potiska Sauronovo vstajenje ter druge resnejše teme, ki skušajo film spraviti na nivo Gospodarja prstanov, vendar jim pri tem mizerno spodleti. Hobit kot knjiga še zdaleč ni Gospodar prstanov in tudi ne skuša biti, ampak Jackson se očitno tega ne zaveda ali pa noče zavedati in gledalca ves čas posiljuje z goro stranskih zgodb, ki močno zavirajo tempo filma.

In če trpi zgodba, potem vsekakor trpi tudi razvoj likov, ki so povsem nedodelani, še posebej vilinci, ki so kar pahnjeni v pripovd brez vsakršnega resnega razloga. Predvsem tukaj mislim na Tauriel (Evangeline Lilly) in njeno naravnost prisiljeno romantično spogledovanje s škratom Kilijem (Aidan Turner). Romantična stranska zgodba, brez katere hollywoodski izdelki očitno ne morejo več shajati, je polna klišejev in popolnoma nepotrebna, saj nima nikakršnega večjega smisla, čeprav ga Jackson skuša na vse pretege vpeljati, vendar neuspešno. Edina dobro razvita lika v celotni zgodbi sta Bilbo in Thorin (Richard Armitage).

Če smo že pri likih, je treba omeniti tudi samo igro igralcev, ki je v večini primerov zgolj povprečna, a se na trenutke dvigne nad povprečje, za kar se lahko zahvalimo predvsem Freemanu, ki Bilba odigra res odlično in zabavno, pa tudi nekaterim igralcem, ki upodabljajo škrate, saj pogosto poskrbijo za zajetno mero smeha, vendar veliko premalo glede na predlogo.

Ko že gledalec pomisli, da bo vsaj računalniška animacija na vrhuncu, če je že igra bolj povprečna, pa dobi še tu en udarec negativizma, saj je animacija na trenutke povsem nedodelana in so tako pogosto vidne kar hude napake. Očitno je, da je večino denarja bilo uporabljenega za animacijo Smauga in njegovega brloga v Samotni gori, saj je tukaj animacija resnično pohvalna in dodelana. Poleg tega je treba tudi pohvaliti Cumberbatcha, ki je s svojim glasompoklonil Smaugu odličen zastrašujoč karakter, k čemur je vsekakor tudi pripomogla sama detajlirana animacija zmaja.

Mislil sem tudi, da bo vsaj glasba Howarda Shora tokrat nekoliko boljša, vendar jo enostavno reciklira na nešteto načinov in pri tem ne ustvari niti enega omembe vrednega komada, ki bi zaznamoval dogajanje v samem filmu, kot se je to velikokrat zgodilo pri Gospodarju prstanov.

Kaj torej lahko pričakujete od Smaugove pušče? Zelo površno fantazijsko, akcijsko tobogansko vožnjo, pri kateri se akcijski prizori vlečejo kot pri filmu Transformerji: Temna stran meseca, le da za razliko od slednjega večkrat zadanejo pravo noto in znajo biti na trenutke celo zabavni. Če ste torej ljubitelj knjige, potem vas bo film pustil popolnoma na hladnem; če pa knjige niste prebrali pa enostavno izklopite male sive celice in se prepustite toku dogodkov. Ampak vseeno verjamem, da bo v obeh primerih film v vas pustil nek grenak priokus.

6/10

0 komentarji: